Mentorstvo je načrtovan in nameren proces, ki spodbuja razvoj mentoriranca do uresničitve cilja in doseganja njegovega celotnega potenciala. Mentorstvo je tudi pregleden proces, v katerem mentoriranec pridobi modrost mentorja.

Obstaja več kot le en pogled na mentorski proces. O bolj formalnem pogledu na zadevo si lahko preberete spodaj, vendar si pred tem oglejmo agrikulturno analogijo procesa.

Agrokulturna analogija mentorskega procesa

Ta model mentorstva je predstavil Zachary[1], ki je z pomočjo uporabe agrokulturne analogije prikazal kako se faze mentorskega procesa med seboj povezujejo. Mentorski odnosi potekajo skozi predvidljive faze, vsaka nadaljna faza je zgrajena na prejšnji fazi, da se oblikuje razvojno zaporedje:

Ta model si je vredno zapomniti, saj se dostikrat zazdi, da so številni mentorski odnosi končani, vendar se nato lahko spremenijo v novo obliko, koristno za obe strani.

Namenski mentorski proces

Po drugi strani pa je lahko mentorski proces tudi bolj linearne narave. Nanaša se lahko na  reflektivni model, v katerem se mentorstvo šteje kot nameren, vzgibljiv in pregleden proces, ki nudi povečano stopnjo rasti tako za mentorja kot za mentoriranca. Nadalje avtorja – Wong in Premkumar – opisujeta proces mentorskega odnosa kot skupek 4 različnih faz: priprava, poganjanje, omogočanje in zaključek.[2]

Vodnik za mentorje in mentorirance, razvit s strani ameriškega psihološkega združenja, kot ga vidimo spodaj, predstavlja mentorski proces v 4 fazah: zagon, razvoj, ločevanje in ponovna opredelitev.

V zagonski fazi dva posameznika vstopita v mentorski odnos. Obstajajo različni pristopi glede na formalno naravo mentorskega razmerja. Za neformalno mentorstvo se proces ujemanja prične s poklicnimi ali družbenimi interakcijami med potencialnimi mentorji in mentoriranci. Potencialni mentoriranci iščejo izkušene, uspešne ljudi, ki jih spoštujejo, občudujejo in dojemajo kot dober vzgled. Potencialni mentorji iščejo nadarjene osebe, ki so »mentorativne«. Raziskava mentorstva označuje to fazo kot obdobje, kjer se potencialni mentoriranec izkaže vrednega mentorjeve pozornosti in časa. Obe strani iščeta pozitiven in prijeten odnos, ki bi potrdil dodaten čas in trud vložen v mentorski proces.

Faza rasti je primarna faza učenja in razvoja. Po predpostavki uspešne faze zagona, se v fazi rasti mentoriranec uči od mentorja. Dve obsežni mentorski funkciji potekata v tej fazi. Karierni namen se sprva pogosto pojavlja, ko mentor vodi mentoriranca o tem, kako delovati učinkovito. Psihološki namen se pojavi takrat, kadar mentor in mentoriranec razvijeta medosebni odnos. Znotraj te funkcije mentor sprejme ter potrdi mentorirančevo profesionalno identiteto in odnos dozori v trdno prijateljstvo. Faza rasti je ponavadi prijetna za obe strani. Mentor uči mentoriranca dragocene lekcije, pridobljene s strani svojih mentorskih izkušenj in strokovnosti. Tudi mentoriranec lahko nauči mentorja dragocene lekcije, povezane z uporabo novih tehnologij, metodologij in pojavljajočih se problemov na tem področju.

Faza ločevanja na široko opisuje konec mentorskega odnosa. Odnos se lahko konča zaradi različnih razlogov, med drugim tudi zaradi tega, ker se mentoriranec nima ničesar več za naučiti, morda hoče utrditi samostojno identiteto ali pa se mentor odloči da je čas, da gre po svoje. Če konec odnosa ni sprejemljiv za obe strani, je lahko ta faza zelo stresna, če se ena stran ni pripravljena soočiti z izgubo druge. Takrat lahko pride do problema med mentorjem in mentorirancem, če le ena stran soglaša z prekinitvijo mentorskega odnosa.

Faza ponovne opredelitve označuje obdobje, ko se mentor in mentoriranec zaveta, da se njun odnos lahko nadaljuje, vendar ne v takšni dosedanji obliki. Če se obe strani uspešno odzoveta skozi fazo ločitve, se njun odnos lahko razvije v kolegialni odnos ali celo prijateljstvo. Za razliko od faze razvoja, mentorirančev karierni razvoj ni več najpomembnejši. Bivši mentor lahko vzpostavlja nove mentorske odnose z drugimi posamezniki. In obratno, tudi mentoriranec lahko postane mentor drugim.

Te informacije izvirajo iz raziskav iz knjige »Mentorstvo – procesi, smernice in programi« avtorice Prof. Daniele Ilieve Kolieve, izdane leta 2015.

[1] Zachary, L. J. (2000). The Mentor’s guide: Facilitating Effective Learning Relationships (2nd ED.). San Francisco, CA: Jossey- Bass. 261. ISBN 978-0-470-90772

[2] Wong, A., Premkumar, K. (2007) An Introduction to Mentoring Principles, Processes and Strategies for Facilitating Mentoring Relationships at a Distance


This project has received funding from the European Union’s Erasmus + programme under Grant Agreement No 2016-2-RO01-KA205-024839.
This communication platform reflects the views only of the author and the European Commission cannot be held responsible for any use which may be made of the information contained therein.